Zaradi neskladja med trudom in rezultati je bil moj vzorec vlagati še več energije, se še bolj truditi in širiti obseg svojega delovanja. Aktivnost se je povečevala, rezultati pa so bili vse manj skladni z mojimi pričakovanji. Dobrega počutja je bilo vse manj, prijetnih občutkov, notranje volje in želenih učinkov prav tako. Povečevala pa sta se napor in utrujenost, ki sta postopoma prešla v izčrpanost. Pojavili so se telesno nelagodje, kronična utrujenost, psihična nestabilnost, čustvena otopelost in nazadnje tudi kronične bolečine. Porušilo se je ravnovesje med vloženim in dobljenim – in postalo je jasno, da ne gre za pomanjkanje truda, temveč za dolgotrajno neučinkovitost.

Razumevanje, da to ni posledica naključja ali usode, temveč ponavljajočih se neučinkovitih vzorcev, se je začelo ob srečanju s somatskim pristopom in procesom samoraziskovanja. Vedno me je zanimala globina in vzrok: zakaj kljub intenzivnemu prizadevanju ne občutim pristnega zadovoljstva? Zakaj v odnosih, delu in dejavnostih, ki sem se jih veselila, nisem zares zmogla sprostitve in polne prisotnosti?

Intuitivno sem zaznavala, da obstaja notranja blokada – omejitev v regulaciji in zaznavanju, ki mi preprečuje občutek učinkovitosti in notranje izpolnjenosti. Postalo mi je jasno, da mora obstajati razlaga za stanje, v katerem sem bila, ter pot, kako ga spremeniti.

Somatski pristop omogoča prav to: poglobljeno spoznavanje lastnega delovanja. Razkriva razliko med tem, kdo mislimo, da smo, in tem, kako dejansko delujemo. Skozi jasno vodenje, natančna navodila in usmerjeno pozornost na telesne procese postopoma postaja razvidna struktura naših gibalnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev. Ko jih prepoznamo, jih lahko začnemo tudi uravnavati.

S somatskimi praksami postopoma prepoznavamo vzorce gibanja tudi v vsakdanjem življenju – kako sodeluje jedro pri gibanju in dihanju, kako se giba medenica med hojo, kako vstanemo, kako dvignemo predmet, kako smo zakrčeni ob delu, pri različnih življenjskih dejavnostih in, navsezadnje, v odnosih. Ugotavljamo, kako so ti vzorci povezani z vlogo, ki smo jo imeli, ter z nivojem pritiskov v primarnem okolju.

Naš način gibanja in dihanja razkriva izjemno veliko o našem notranjem svetu občutkov in čustev – temeljih, na katerih gradimo vse svoje odnose. Nam je nenehno preseganje meja domače, predstavlja užitek ali na drugi strani skrajnost, da nikoli ne gremo iz cone udobja – kak odnos imamo do teh dveh skrajnosti in torej do telesa. Koliko smo učinkoviti v njih, toliko smo v resnici s svojim telesom (v katerem živimo to življenje).

Zavestno sproščanje mišic, ki jih krčimo brez potrebe, zmanjšuje SMA (senzorno-motorno amnezijo) in nas seznanja z neprijetno resnico, ki je dolgoročno prava pot do učinkovitosti, boljšega počutja in uspeha. Z rednim vodenim izvajanjem somatskih praks sčasoma prepoznavamo ter povezujemo blokade in nezmožnost izražanja sebe, kar nenehno odraža v odnosih in okolju.

Vse, kar o sebi in svojem telesu prepoznavamo in spoznavamo z izvajanjem vaj, lahko prepoznamo tudi v vsakdanjem življenju. Tako, kot izvajamo vaje, tako se gibljemo in vedemo, na tak način funkcioniramo in živimo – toliko smo učinkoviti ali neučinkoviti. In temu primerne so posledice – »zraste, kar posadimo in raste, kar zalivamo«.

Ker danes zaradi velike količine usmerjanja energije in pozornosti tehnologiji, materialnim dobrinam/dosežkom in želje po vse večji storilnosti v čim krajšem času, zlahka in nezavedno pozabljamo na svoje telo in občutke, smo usmerjeni v glavnem le navzven. Kadar nam nekaj ne gre, količino dražljajev v okolici še povečamo, živimo v vse večjih bolečinah in poznamo vse več bolezenskih stanj, ki jih še nekaj let nazaj ni bilo. Gibljemo se hitro, nepremišljeno, gibe izvajamo iz periferije (okončin), gibanje izgleda robotsko, saj je trup telesa trd, ne sodeluje. Postajamo vse bolj togi, okorni in temu primerne so tudi posledice v obliki bolečin in slabega počutja, utrujenosti, kar vpliva na vsa področja in splošno kvaliteto življenja.

Tako kot v vsakdanjem življenju pogosto presegamo svoje meje pri delu, športu ali obveznostih, podobno ravnamo tudi s svojim čustvenim svetom. Ignoriranje občutkov in telesnih signalov postopoma zmanjša našo sposobnost čutenja. S tem se oddaljimo od jasnega zavedanja svojih resničnih čustev – prav iz tega zavedanja pa raste čustvena zrelost.

Nemalokrat se (nezavedno) zato zatekamo v pretiravanja na področjih, na katerih smo že uspešni, kar pogosto vodi v zlorabo. Pri gibanju se to pokaže kot način, ki pogosto ni podprt z ustreznim znanjem ali zavedanjem. Posledica je vse večja, a neučinkovita poraba energije in utrujenost. Namesto da bi naslovili pravi vzrok težav, rešujemo simptome – in s tem širimo krog neučinkovitosti, nezadovoljstva ter notranje neurejenosti. Veliko gibanja izvajamo na silo, kronično čez lastne meje s šibkim čutenjem telesa in z nezavedno količino vložene energije. Redko pa pozornost usmerimo v lahkotnost, sproščenost in urejenost gibanja.

Z rednim izvajanjem somatskih praks postopoma prepoznavamo in ozaveščamo avtomatizirane vzorce gibanja, ki se ne izražajo le pri vajah, temveč tudi v vsakodnevnih dejavnostih. Ti vzorci so pogosto nezavedno prevzeti iz zgodnjih okolij in se skozi leta utrdijo kot avtomatizirani motorični odzivi. Skozi proces zmanjševanja SMA (senzorno-motorne amnezije) ponovno vzpostavljamo kvalitetno zaznavanje in hoteno regulacijo mišičnega tonusa. Čeprav ta proces lahko razkrije neprijetne uvide o neučinkovitih ali prekomernih napetostih, predstavlja temelj za večjo gibalno ekonomičnost, funkcionalno učinkovitost in dolgoročno izboljšanje počutja.

Po izvedbi somatskih vaj telesne občutke in gibalne odzive ubesedimo ter blokade prepoznamo kot zmanjšano sposobnost zaznavanja, razumevanja in regulacije telesnih signalov. Ne gre za dejansko odsotnost čustev, temveč za omejeno dostopnost do njih. Stopnja odtujenosti od telesa in posledična življenjska učinkovitost sta v veliki meri povezani z neozaveščenimi, nerešenimi vzorci iz zgodnjega razvoja ter medgeneracijsko prenesenimi regulacijskimi strategijami.

Kadar so starši na zadostni stopnji čustvene zrelosti, da lahko lastne izzive uravnavajo in probleme rešujejo učinkoviteje, kot jih prenašajo na otroka, je razvoj otroka stabilnejši. Otrok lahko ostaja v razvojno ustrezni vlogi, izraža celoten spekter čustev in skozi varno izkušnjo gradi ustvarjalnost, samoregulacijo ter funkcionalno učinkovitost.

Menim, da sodobni vzgojno-izobraževalni sistem pogosto prehiteva razvojne zmožnosti otrok z obsegom zahtev, tempom in kognitivno usmerjenostjo, ki zmanjšujejo prostor za spontano gibanje, regulacijo in integracijo izkušenj. S tem se lahko rahljajo temeljni somatski in čustveni procesi, na katerih se gradi dolgoročna stabilnost.

Trajnejše spremembe so mogoče na ravni vsakega odraslega posameznika, ki prevzame odgovornost za lastne avtomatizirane vzorce. Strategije, ki so bile nekoč prilagoditvene ali celo nujne za preživetje, v odraslosti pogosto postanejo neučinkovite in energijsko potratne.

Učinkovitost ni vprašanje količine vloženega truda, temveč kakovosti regulacije. Dejanja izvaja telo; brez zadostnega zaznavanja in nadzora nad lastnimi gibalnimi in čustvenimi procesi težav ne moremo reševati na njihovi izvorni ravni. Prekomerna aktivacija in pretiran napor vodita v povečano porabo energije ter zmanjšano kakovost izvedbe, kar vodi v nezadovoljstvo.

Učinkovitost tako določa razmerje med vloženim in dobljenim ter neposredno vpliva na naše doživljanje smiselnosti, uspeha in zadovoljstva.