Želim, da prenehamo vojno z lastnim telesom in najdemo tisti mir, ki ga iščemo zunaj.

Alja Kep

Od bolečine do notranje moči

Boli. Zelo boli. Preveč boli, da bi o tem govorila. In ko je bolelo tako močno, da telo več ni preneslo, ni bilo druge možnosti, kot spregovoriti. Moram spregovoriti, čeprav, premlada sem za takšne vrste zdravstvenih težav. In kaj si bodo mislili v službi, prijatelji, starši? Saj bo minilo, danes bom še zdržala in bo jutri zagotovo bolje. Ni še tako hudo. Ne morem si privoščiti bolniškega staleža ali obdobje brez športa …

Pri sedemindvajsetih letih so mi diagnosticirali zelo močno hernijo diska v ledvenem delu hrbtenice.

Stavek sestre ob ogledu slike iz magnetne resonance »Ja deklica, tvoja »hrbtenička« je pa zelo slaba. Kako lahko sploh stojiš?« mi je zrušil svet. Z alternativnimi pristopi sem postopoma spoznavala in pričela dojemati, kako celostno se je potrebno lotiti zdravstvenega stanja, v katerem je naše telo in kakšen vpliv imamo na prav vsako stanje, do katerega smo telo pripeljali. Po prvem obisku tovrstnega načina zdravljenja sem se počutila olajšano, saj sem začela povezovati kaj se z menoj dogaja in se vse bolj zavedala, da sem bila zmeraj pristaš tovrstnega načina zdravljenja – želela sem vedeti, kaj se z mojim telesom dogaja in kako lahko težave zares odpravim, ne zgolj na najhitrejši možen način prikriti simptome z zdravili, posegom in tako utišati svoje telo, ki samo sporoča, v kakšnem stanju sem. Počutila sem se olajšano, hkrati pa sem se vse bolj zavedala, da bodo rezultati dela zmeraj tolikšni, kolikor bom sama prevzela odgovornost zanj in upoštevala prejete napotke. Jasno mi je postajalo, da mi lahko ta pristop in učitelj pomaga, mi preda vso znanje, delo pa je moja naloga. Od hernije diska v ledvenem delu sem prišla do razlogov za izostanek menstruacije več kot dve leti (hipotalamične amenoreje, za katero sem se pred tem zdravila na Kliniki za neplodnost), prebavne težave, vse do drže telesa, iz katere je bilo prepoznati veliko stresa, tesnobe in strahu. Hrbtenica in strah – to je velik motilec optimalnega stanja hrbtenice. Zavrnila sem operacijo, upoštevala in pričela “živeti” nasvete, izvajala vaje ter druge gibalne aktivnosti, ki so bile svetovane. Še danes jih .

Med samoraziskovanjem s prvo alternativno metodo pa me je brskanje po spletu pripeljalo do somatske metode zdravljenja, ki me je po vsem prebranem zelo pritegnila. Še danes ne vem kako, pa vendar se mi je vse prebrano zdelo takoj tako zelo smiselno. V vseh teorijah, ki jih je zelo težko strniti v nekaj stavkih, sem se tako našla. Videla sem, da to ni »sajenje rožic«, kot bi rekla moja prva mentorica. To je zame. Sprejela sem pogumno in hkrati najboljšo odločitev – odločitev zase. Kontaktirala sem jo in že po telefonskem klicu me je z dvema stavkoma tako »zadela«, da sem ostala brez besed, a s tako polno glavo. Prvi obisk pri njej me je sesul. Hkrati pa sem vedela, da sem našla pravo pot. Da je to moja pot, na kateri bom zlezla iz lupinice in na kateri bo postopoma izraženo vse, kar se je tako globoko zakopalo in zdaj tako boli – saj želi ven.

Na vsaki obravnavi sem postopoma prihajala do večjih globin, do tistih globoko zakopanih spominov, občutkov, na poseben – brezkompromisen in hkrati tako čuteč način. Z vsako obravnavo sem prihajala bliže do bolečih spominov, travm, potlačenih občutkov, neizraženih čustev in še in še, za katere sploh nisem vedela, da so del mene in da imajo tolikšen vpliv name sedaj. Z vsako obravnavo se mi je bolj jasnila realna življenjska pot in slika sebe – mene. Kako ironično, žalostno in zaskrbljujoče dejstvo je, da smo v resnici tako nepovezani s svojim telesom. Naše telo ni ločeno od nas, od našega delovanja v odnosih, karierah … Skozi telo doživljamo svoje odnose, uživamo vse materialno, kreiramo svoje cilje …

S tem, ko se mi je z vsako obravnavo bolj odstiral pogled v resnično stanje telesa, sem začela dojemati, kako se v bistvu ne poznam in ne čutim.

Počasi, ampak vsakič intenzivneje, sem se zavedala, kako zakrčene so mišice mojega telesa, kako avtomatizirano delujem in jih krčim, pa se tega sploh ne zavedam. Torej, moje telo in moja glava ne delujeta enotno – jaz pa od telesa sebično pričakujem, da je zdravo, da deluje kot stroj, ki služi in ugaja okolju? Spoznavati sem začela lastne podzavestne vzorce in zavest ter dejstvo, da se podajam v spoznavanje podzavesti (kako deluje, kako me ovira in kako bom to reševala), ki je ključnega pomena, če želim, da glava in telo delujeta enotno.

Pri odkrivanju zavestnih in podzavestnih vzorcev sem prihajala do dolgoročnega spomina, začela dostopati do njega in se postopoma seznanjala z odgovori na vprašanja – kako delujem in zakaj tako delujem? Veliko teh odgovorov sem kasneje dobila skozi aktivne vodene vaje na skupinskih programih, na katerih smo se s skupino odkrivali in spoznavali svoje čutenje ter delovanje. Na skupinskih urah in programih je bilo zame potrebno iti iz cone udobja, saj govoriti o sebi pred skupino ni bilo nekaj meni domačega, še manj prijetnega. A tudi to je bila ena izmed odločitev, iz katere sem zrasla – kot iz vsake, katera ni bila v moji coni prijetnega, udobnega.

Na skupinskih programih sem ogromno spoznala skozi lastne telesne izkušnje in prav tako skozi zgodbo vsakega posameznika. Na tej poti, ob vprašanjih, kako delujem in zakaj tako delujem, sva z mentorico izbrskali boleče spomine, neizražena čustva, občutke, travme in druge razloge, ki so me pripeljali do blokade spontanosti in avtentičnosti že v zgodnjem otroštvu. Če sem kot otrok ustavila avtentično izražanje sebe, sem torej že v tistem obdobju morala zakrčiti telo – mišice, da sem vso čustveno energijo, ki je bila za moje okolje preveč, stisnila in zadržala. In danes se zavedam, da je tisto moje »posebno mesto« v družini bilo res posebno. Zmeraj sem želela reševati težave na drugačen način, se izražati in živeti življenje drugače, pa je bilo v okolju, v katerem sem živela, to nezaželeno in moteče. Iz tega razloga sem se pogosto počutila izgubljeno, saj sem v sebi na nek način čutila, da to kar je »lepo, zaželeno« v resnici tako pogosto ni pristno in iskreno. 

S tem spoznanjem sem danes prišla do dejstva, da v resnici nikoli nisem bila prava jaz. Skozi psihosomatsko prakso sem spoznavala pravo sebe predvsem s prepoznavanjem in dovoljevanjem močnim, potlačenim čustvom, da pridejo na površje. Učiti sem se jih začela izražati na vse bolj čustveno zrel način. Način, ki je povezan s prepoznavanjem in poimenovanjem vsega kar čutim, dihalnimi vajami, vodenimi somatskimi vajami z zavestnim krčenjem in sproščanjem določenih mišičnih skupin, reševanjem problemov ter spreminjanjem odnosov z ljudmi in okoljem, v katerem živim.

Pot, na katero sem se podala je vse prej kot lahka – na kar me mentorica pripravila že prvič.

Povedala mi je tudi, da nikoli več ne bom ista oseba – takrat je to bila zame uganka in iskreno, nisem popolnoma verjela, da bo čisto tako. Pa je. Zares je. Zdaj se zavedam, kako pogumno dejanje je bila izbira te poti, saj je izjemno zahtevna in zahteva veliko življenjskih sprememb, pa vendar je vredna. Te izkušnje ne bi zamenjala za nobeno lažjo pot. Na tej poti je bilo in še zmeraj je, veliko občutkov izgubljenosti, žalosti, jeze, besa, obdobij depresije, ki nastopijo, ko postopoma dovoljujem vsemu neizraženemu iz preteklosti, se izraziti, in s te postopoma razbijati senzorno-motorno amnezijo in iluzijo. Zakaj pa verjamem, da je za kvalitetno življenje to zares potrebno? Ker sem s sproščanjem telesa, nižanjem senzorno-motorne amnezije in  iluzije začela dojemati da se šele s čutenjem svojega telesa začenjam zavedati, kdo v resnici sem. Zdaj se učim biti s seboj, si brez slabe vesti vzamem čas zase, prepoznavam kdo sem in kaj si zares želim. Nisem več le »pridna punčka«, ki bo ugajala okolju v miselnosti, da je njena vrednost pogojena z odobravanjem okolice, ampak se zavedam, da me je ta miselnost pripeljala do tega zdravstvenega stanja in posledično do nezadovoljstva – ne sreče.

Skozi razbijanje iluzije prepoznavam pristne in nepristne odnose in s tem sprejemam spreminjanje kroga ljudi, ki so mi blizu.

Prepoznavam partnerske vzorce, ki sem jih nezavedno privlačila ter zakaj sem se v preteklih partnerskih odnosih počutila kot sem se, kako se želim počutiti in kakšnega odnosa si želim. Prepoznavam vzorce načina življenja iz tradicije, ki me ovirajo in mi ne koristijo ter spoznavam, gradim nov način življenja, ki bo zame koristen in prijazen.

Prepoznavam, kdaj in kako sem pozabila na svojo žensko naravo, s tem, ko sem vztrajala v verziji sebe, ki mora delati vse, biti vse in vsem ugoditi, razen sebi.

Prepoznavam, kako pogosto sem pozabila nase, ugoditi sebi in se omehčati v svoji ženski naravi. Skrivala to nežno plat in ranljivost, čutnost.

Prepoznavam, da se v svojem delovnem okolju in poklicu že nekaj časa nisem več izpolnjevala. Nisem čutila, da spadam tja in da je to moje poslanstvo. Pa vendar je prav to področje predstavljalo tolikšno mojo vrednost, kako na glas povedati, da se v tem ne čutim?

Prepoznavam pretekel odnos do športa ter dejstvo, da sem šport zlorabljala in ne uporabljala – saj sem tako pogosto šla brezglavo preko svojih meja, kljub bolečinam v hrbtenici, hormonskimi težavami in izostankom menstruacije, vsem znakom utrujenosti, izčrpanosti. Vprašanje je bilo, ali sem to počela ker se ne sprejemam? Ker se ne morem gledati takšne, kakršna sem? Ali to počnem ker moje telo tja hoče? Sebe razviti in podpreti. Zdaj se gibam s to miselnostjo, takrat pa sem s treningi zelo pogosto v resnici dokazovala svojo vrednost, hrepenela po nenehnih vizualnih spremembah, a bila hkrati kronično nezadovoljna s svojim izgledom. Zakaj? Ker če nisem pridna, če nisem zmeraj v pogonu, če se za nečim ne ženem, za nekaj garam, kakšna je potem moja vrednost?

Ta ego ne premaga telesa. Zmeraj zmaga telo. In ker sem toliko manjših opozoril telesa tako dolgo ignorirala, me je moralo na to, kako ga ne upoštevam in pozabljam nanj, opozoriti z močnejšo bolečino. In če je za vso to znanje in spoznanja morala nastopiti takšna bolečina telesa, sprejmem. Hvaležna sem zanjo. Saj se je s sprejemanjem le-te, moje življenje spremenilo in spreminja se.

Zavedam se, da je še mnogo vsega, kar me čaka, da odkrijem, predelam in da še obstajajo boleča, neprijetna dejstva,  s katerimi se bom soočala. Zavedam se, da bo kdaj zahtevno in boleče, pa vendar nič tako zelo, kot ne-živeti sebe. Za vsemi bolečimi obdobji, ko zmeraj bolj čutim svoje telo – za tem lahko pride iz telesa tudi princip užitka, ki je prav tako popolnoma nov in toliko bolj intenziven. Poleg vedno bolj intenzivnih pozitivnih občutkov v odnosu seboj in ljudmi, ki jih imam rada ter doživetjih, v katerih zdaj spoznavam resnične občutke sreče, radosti, ljubezni, sproščenosti in miru, je bilo to intenzivno prisotno, ko me je na individualni obravnavi meseca septembra mentorica soočila z dejstvom, da je moja hrbtenica v takšnem stanju, da mi s terapijo s pomočjo masaže več ne more pomagati. Povedala mi je, da če bi moj hrbet masirala februarja in zdaj, ne bi verjela, da je to isto telo. Takrat sem vedela, da delam prav.

Alja Kep, od bolečine do notranje moči

Naslednja prelomnica je bila magnetna resonanca, ki je pokazala takšno spremembo stanja moje hrbtenice, ki je bila zame majhen čudež – ki to seveda ni bil. Bila je največja nagrada za izbiro sebe. Za zavrnitev operativnega posega, prevzemanje odgovornosti ter soočenje s seboj. Za  vso premagovanje strahu, pogum in delo na sebi.

Vso pridobljeno znanje skozi lasten proces in raziskovanje ter učenje psihosomatskega pristopa ter vsa znanja, ki jih bom še pridobila, želim deliti. Kot sem jaz pomemben del celote, je to vsak izmed nas. In ker vsak izmed nas potrebuje žareti, da celota žari, je prav, da se podpiramo in delimo, kar čutimo, da lahko delimo za skupnost, ki bo žarela.

Želim, da prenehamo vojno z lastnim telesom in najdemo tisti mir, ki ga iščemo zunaj. Ne potrebujemo miru z zunanjim svetom, ampak mir v odnosu do lastnega telesa.

Ne potrebujemo v prvi vrsti ljubezni v svojih odnosih, hrepenimo po ljubezni, ki pride od znotraj, ko vemo, da nismo več v boju s samim seboj. In ko nastopi bolečina telesa, se vprašajmo – ne kaj je narobe z mojim telesom, ampak kje sem pozabil na svoje telo? Kje sem pozabil nase? Ko telo zboli, ko spremeni obliko, ko se transformira – telo nas ni kaznovalo, samo izrazilo je, kako mi v odnosu do njega delujemo.

Naše telo ni naš nasprotnik – mi smo naše telo.

Alja Kep

September, 2023