V košarici ni izdelkov.
Prelomnica je prišla, ko sem se začela ustavljati.
Ko izgubimo stik s telesom
Pri delu z otroki v vrtcu me je vedno znova nagovarjalo eno vprašanje:
kako zelo sta otrokova rast in razvoj povezana z gibanjem in način gibanja z odnosi, v katerih otrok živi – ter kako malo pozornosti temu v resnici namenjamo.
Opazovala sem, kako se otroci skozi gibanje izražajo, razvijajo in kaj sproščajo. Gibanje nikoli ni obstajalo samo zase. Vedno je odraz sveta, v katerem otrok živi, in predvsem odnosa, ki ga ima doma – v svojem primarnem okolju.
Sčasoma sem se začela spraševati:
Kako je mogoče, da smo kot družba tako napredni, pri osnovah pa se pogosto zataknemo? Kako smo se oddaljili od narave, če pa smo njen del?
Zakaj najprej ne razumemo sebe, svojega telesa in njegovih naravnih zakonov, preden hitimo naprej z vsemi nalogami, cilji in obveznostmi, ki so prišle za tem?
Hitrost brez prisotnosti
Danes smo odrasli – in z nami tudi otroci – v gibanju vse bolj hitri, nepremišljeni in neučinkoviti. Želimo narediti čim več v čim krajšem času, pri tem pa pogosto pozabimo na kakovost. Telo postane orodje, ki ga silimo, da opravi naloge, ne da bi ga poslušali ali zaznali njegove odzive.
Tehnološki razvoj nam je odvzel gibanje iz vsakdanjika. Manj hodimo, manj raziskujemo prostor s telesom, manj poslušamo njegovo logiko. Nato želimo intenzivnimi treningi in programi v kratkem času »porabiti« čim več energije. Redko pa se vprašamo: kaj se med tem dogaja v telesu? Ali čutimo mišice, dih, napetost, sprostitev? Ali smo res prisotni ali le silimo telo v izvajanje?
Ko gibanje postane le izpolnjevanje ciljev, izgublja svoj namen. Namesto da bi podpiralo naše odnose, notranje ravnovesje in vitalnost, se v njem izčrpavamo. Energijo, ki bi jo lahko v vsem obilju danes namenili samozavedanju, osebnemu razvoju, z njo krepili in dvigovali svoje odnose z bližnjimi na višji nivo porabimo za fizično kompenzacijo tega, česar ne znamo ali si ne upamo nasloviti drugje (najpogosteje v odnosih).
Moja osebna pot
Dolgo sem tudi sama živela na ta način. Po službi sem bežala pred utrujenostjo, pred vprašanji, pred vsakodnevnim stresom. Trenirala sem kljub utrujenosti, kljub telesnim opozorilom in kljub temu, da sem imela vedno manj prostora za pristne odnose. Gibanje je bilo pobeg: pred hrano, pred odnosi, pred občutki, ki si jih nisem upala raziskati.
S telesno aktivnostjo sem kompenzirala marsikaj: hrano, ki sem jo pojedla, odnose, ki so ostajali površni, in nenehno željo po vizualni podobi, s katero bi bila zadovoljna. A občutka, ki sem ga iskala, ni bilo. Ne glede na trud.
Prelomnica je prišla, ko sem se začela ustavljati. Ko sem začela opazovati telo, poslušati njegove signale in se spraševati: kaj res potrebuje? Danes se učim in učim biti v telesu, ne nad njim. Gibanje postaja prostor stika, prisotnosti in užitka, izhaja iz ljubezni do sebe in spoštovanja lastnega telesa.
Energija, čas in moderna tehnologija
Če bi hkrati raziskovali svoje telo, širili samozavedanje in prevzemali odgovornost zase, bi lahko ustvarjali drugačno prihodnost – zase in prihodnje generacije. Tehnologija nam pri tem lahko zelo pomaga: prihrani čas in energijo ter s tem odpira več prostora za stik s seboj in bližnjimi.
A pogosto se zgodi ravno nasprotno. Čas, ki bi ga lahko namenili telesu, čutenju, odnosom, zapolnimo z dodatnimi dražljaji in hitrostjo. Manj raziskujemo, manj opazujemo, manj smo v stiku s sabo. Posledice se kažejo v utrujenosti, nezadovoljstvu in vedno pogostejših telesnih ter čustvenih težavah – pri odraslih in otrocih.
Namen tehnologije ni, da nas oddalji od sebe. Namenjena je temu, da nam olajša življenje in omogoči več prostora za tisto, kar je res pomembno: stik, odnos, prisotnost.
Dokler znamo bolje upravljati z napravami kot s seboj in svojimi občutki, bomo ta prostor pogosto uporabljali kot beg – namesto kot priložnost.
Morda je prvi korak zelo preprost:
Ustaviti se, začutiti telo in se vprašati, ali smo sploh še v stiku z njim?
Alja Kep,
Psihosomatika