V košarici ni izdelkov.
Čustvo ostane v telesu.
Dihanje, čustva in telo
Način čustvovanja in način dihanja sta poglavitni področji življenja. V sodobni družbi se tematik, ki se dotikajo dihanja in dihalnih tehnik, radi poslužujemo, saj menimo, da lahko s kratkotrajnimi spremembami dihanja vplivamo na svoje počutje in zdravje mnogo bolj, kot v resnici lahko.
Pri tem pogosto spregledamo nekaj bistvenega: čustvovanje in izražanje čustev, do katerega pristopamo mnogo bolj selektivno in pogosto tudi z večjim odporom, je z dihanjem neločljivo povezano. Dihanje se ne spreminja le zaradi telesnega napora, temveč tudi zaradi načina, kako čutimo, kako doživljamo svet in kako dovolimo ali ne dovolimo, da se čustva izrazijo skozi telo.
Kako telo zadrži čustva
Izražanje čustev poteka preko površinskega, prečno progastega mišičnega sistema telesa, ki je pod nadzorom naše zavesti. Zavestno lahko torej zadržimo izražanje čustev in namesto, da bi se čustvo izrazilo skozi gibanje, z ukazom uma te mišice zakrčimo ter gibanje preprečimo.
Ukaz uma res vpliva na zakrčenost mišic in zadrževanje izražanja čustev, vendar ne vpliva na vse druge sestavne dele čustvovanja. Z zakrčenostjo mišic po ukazu uma zadržimo predvsem dejanje izražanja čustva – čustvo samo pa ostane v telesu, tik pod površjem.
Čeprav izražanje zadržimo, se želje po izražanju še vedno zavedamo. Zadržan je predvsem zadnji, aktivni del procesa – gibanje. V istem trenutku pa se spremeni tudi način in učinkovitost dihanja.
Potlačitev čustev in zmanjšanje življenjske energije
Današnja družba in način življenja zahodnega sveta sta naravnana tako, da od nas pogosto zahtevata, da svojih občutkov ne kažemo vsakič, ko jih začutimo. Ko odraščamo, se učimo pomembne, a pogosto zelo nezavedne vrline: katera čustva lahko pokažemo in katera ne, koliko, kdaj in na kak način jih izrazimo.
Če moramo čustva močno ali dolgotrajno zadrževati, se zavestna potreba po blokadi določenih čustvenih reakcij postopoma spremeni v podzavestni vedenjski vzorec.
Potlačitev čustev je še globlji proces. Pri njej niso zadržani le izrazi čustev, temveč vse njihove komponente. Impulzi čustev so potisnjeni globlje v notranjost telesa.
Telo se na to odzove tako, da začne ustvarjati manj energije, s čimer oslabi morebitne čustvene impulze. Sistem se tako brani pred neprijetnimi občutki s popačenjem dihanja in povečanjem mišičnega tonusa.
Pomembno je razumeti, da zatiranje čustev ni selektivno. Če zatiramo neprijetna čustva, hkrati zmanjšujemo tudi sposobnost doživljanja prijetnih.
Manj je žalosti, a tudi manj veselja.
Manj prestrašenosti, a tudi manj navdušenja.
Manj strahu, a tudi manj upanja.
Oseba lahko tako postopoma postane bolj otopela in oddaljena od svojega bistva.
Vzorci, ki nastanejo v otroštvu
Veliko teh vzorcev nastane že v otroštvu. Ko otrok ugotovi, da izražanje čustev ni zaželeno ali varno, se temu stanju okolice prilagodi.
Prilagoditev pomeni povečanje mišičnega tonusa, zmanjšanje gibljivosti trupa in omejitev dihanja. S tem se zmanjša intenzivnost čustvenih impulzov ter občutek nemoči ali strahu.
Takšna prilagoditev je pogosto obrambni mehanizem, ki otroku omogoča preživetje v okolju, kjer izražanje čustev ni sprejeto.
Ti telesni vzorci se lahko kasneje prenesejo tudi v odraslost in vplivajo na način dihanja, gibanja ter na doživljanje sveta.
Somatski pristop kot pot raziskovanja
Somatski pristop omogoča postopno raziskovanje teh vzorcev skozi telo.
S pomočjo zavestnega gibanja, dihanja in usmerjene pozornosti lahko začnemo prepoznavati kronične napetosti, omejitve dihanja ter avtomatizirane telesne odzive. Ko jih prepoznamo, jih lahko začnemo tudi spreminjati.
To ni hiter proces, temveč pot postopnega vračanja v stik s telesom in z lastnim notranjim doživljanjem. Prvi korak je pogosto zelo preprost: ustaviti se, začutiti svoje telo in opaziti, kako v resnici dihamo.
Pri svojem delu izhajam iz prepričanja, da ne obstaja eno pravilno ali napačno dihanje, kot ga pogosto predstavljajo različne tehnike. Dihanje je vedno odraz stanja našega živčnega sistema, telesa in čustvenega sveta. Zato ga ne delimo na pravilno in nepravilno, temveč predvsem na bolj ali manj učinkovito.
Bolj kot vprašanje pravilnosti je pomembno vprašanje, ali način dihanja, ki ga imamo, podpira naše življenje, gibanje in odnose ali pa nas pri tem omejuje. Somatski pristop zato ne poskuša dihanja popravljati na silo, temveč skozi razumevanje telesa postopoma ustvarja pogoje, v katerih se lahko dihanje začne spreminjati na bolj naraven in podporen način.
Z lastno izkušnjo opažam, da dihanje z redno somatsko prakso postopoma postane močno orodje, ki nam je vedno na voljo. Pomaga nam prepoznati resnično stanje telesa, tudi v obdobjih preobremenjenosti, in nam omogoča, da nanj začnemo vplivati – ne z nadzorom ali prisilo, temveč z večjim razumevanjem telesa, z urejanjem notranjih in zunanjih pritiskov ter z bolj zavestnim odnosom do dihanja. S tem postopoma prihaja tudi več učinkovitosti v našem delovanju in več notranjega ravnovesja.
Alja Kep,
Psihosomatika
Marec 2026